OBJEM NEDOSEGLJIVEGA

Z dotikom besed
si mi vrnil pomlad
v srce.
Z dotikom besed
si zame ukradel
žarek sonca.
Z dotikom besed
me je objela toplina
tvoje duše.

Pesem življenja
si dahnil
v novo jutro.
Rože ljubezni
zasadil v gredo ob poti
in z roso umil
od bolečine zastrte
oči.

Napolnil si praznino,
posuto s prahom samote,
s poljubi zaupanja
celil rane,
da sem živel,
ustvarjal in hrepenel
po dnevu
polnem veselja,
po dnevu
zaznamovanim 
s tvojim imenom.

Zdaj potopljen
v tvojo tišino,
skozi orošeno oko
le gledam in čakam
novega svitanja, 
novih dotikov
tvojega sveta.