KO TE POTREBUJEM
Ko te potrebujem,
človek -
tvoj molk zareže kot ostre trave
ob kalnih jarkih.
Ko oblak zagrne
svetlobo sonca,
skriješ svoj obraz za motno steklo
brezčasnosti.
Pod še nekdaj mogočnem šumenju
breznih krošenj,
se klecavi koraki ustavijo
v tvoji tišini.
Ko te potrebujem,
človek -
samo pes laja
skozi zamolkle vetrove nočnih ulic.
Krik samote
reže nebo med bliski in grmenjem,
v trudnosti življenja
kot Job preklinjam vsak nov dan
v katerem preostra belina
zareže v oči.
Ko te potrebujem,
človek -
utripanje vene v temačnosti noči.
Tebe ni.
Zame.
2 komentarja:
Saj sem, sem..tukaj, tam, občasno......danes sem s tabo pričakal nov dan :) Vedno pogosteje se mi zgodi, da jaz čakam na dan, da se zbudi... kaj bo to?
Dragi Stane, vem ...
Pa saj veš, človeška duša je ustvarjena za dotik dvojine. Posebno takrat ko je najbolj hudo, najbolj samotno, najbolj ... Preveč smo se zabubili v ta virtualni svet, in še v tem tolikokrat izgubljamo drug drugega.
Vstajanje pred dnevom je samo znak pomladi v tebi. Neguj to pomlad, da bo zacvetela tudi za druge!
Tevži
Objavite komentar