POZABLJENA NESKONČNOST

Kje si sreča, 
studenec, da se napijem
iz tvojih globin?
Kakor izginjajo sanje,
usiha tvoj vrelec
in gola resničnost
drsi v naročje vsakdana,
trpke praznine
kot boleč dotik
izgubljenih korakov.

Kje si pravljica,
izlita v ognjeno pesem
zasneženih poljan, 
svetlikajočih se
v bledi mesečini?
Le sive sence
mrkih pogledov
in grenkih solz kipijo v nebo,
kot strog čuvar
sodobnega človeštva.

V soju zvezd,
skozi neskončen sen
bi rad še zadnjič, 
vsaj enkrat še,
začutil plamen
tiste, nekdaj pozabljene,
večno skrivnostne, toliko opevane,
skrite globoko v prsih,
predirljive in magične
ljubezni.

Vsaj enkrat še.