DOTIK DVEH SVETOV

V brezbarvnih očeh,
opazujem razoran obraz,
zaznamovan od časa
davne preteklosti
in zakrit z modrino peruti
odkrivam razgaljeno tišino,
ko jutro s svileno pentljo
vstopa v dan.

Sklonjen k tebi,
med pozabljenimi sencami oblakov
je nemo obstal tvoj dih,
v trganju belih cvetov
jesenskih marjetic.
Petje ptic te je zazibalo
v napevu vetra,
kjer puščaš misli,
pesem in korak,
v pišu samotne ulice,
napolnjene s tišino.

Dan brez tebe
bo dan brez sonca,
pot brez konca
in ustavljen čas na dolgi poti,
kjer počasi umira vsak, 
tudi jaz.