Poslušam te v tišini,
v preprostem bitju srca
kjer raztapljam strah
po samoti,
po polzenju v brezno ničevosti.
Poslušam te,
čeprav vem, da dvomiš
in molčiš
kot zabrisana sled
neznanega brezdomca,
oropan hotenja
in mamljivosti topline.
Tam v globini
se misli spajajo v dvoje.
Poti se križajo
in nad obzorje poleti
še zadnji galeb
zlomljenih peruti.
Beseda molči.
Dan tone v pozabo,
prepojen s kriki
nevidnih solz.
V noči,
kjer se zemlja dotika nebes
sva si brez dotika blizu,
a tako daleč
vsaksebi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar