Tam kjer nebo
poljublja morje
in prosojnost belih tančic
ovija svetlobo
zahajajočega sonca,
tam kjer pogled
seže onkraj
uročene samote
in zaslepljenega brezupa,
tam kjer se jutro
prebuja v rosi,
napolnjeno z nektarjem
sočne pregrehe,
tam pod nežno milino
mavričnega objema,
ujemi svoje sanje.
Za trenutek,
za en sam dih,
da se pesem izlije v dušo
in kot prerojen zasije
tvoj smehljaj
v sapici vetra,
da ljubezen postane molitev
in molitev ljubezen
v svetli oazi dvojine,
v šepetu dveh src,
lebdečih,
v prikritem koščku nebes.
Ni komentarjev:
Objavite komentar