V tišini poslavljajočega se dneva,
te med tvojo skrivnostnostjo
in svojim hrepenenjem
iščem.
Ko so na mojih poteh
le negibne sence,
stopinje brez življenja,
slepi rob globeli,
si ti kot vez,
ki neutrudljivo povezuje
skrajne meje naših poti.
Vsak večer božaš rane
in v jutru kot pomlad
prebujaš z novim plamenom,
razpetim med bregovoma,
kjer je edino virtualnost most,
ki povezuje.
V tišini utrudljivega iskanja
napolnjuješ z milino moje oči,
z upanjem srce,
s pogumom korak,
da je pesem kakor morje,
kot šumenje svežih valov,
kot orlov let skozi nebo
obdan s tvojo mislijo.
Si in te ni.
Z žarki v tisoče smeri,
odsotnost tvoje navzočnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar