13. 1. 17

V RAZPOKAH UPANJA


V senci tvojih korakov
razgaljen svet samote
kriči,
v ukraden jutri,
klečeč pred neznanim,
zavit v sivino
izmaličene podobe.
Besede,
izlite na koščku ekrana
tolažijo neutolažljivost
neznanih odmevov,
ki z bremenom sanj
čakajo drobeč dotik.

Upanje v očeh
ugaša.
Kot plamen,
kot ognjena solza,
ki spolzi
v temino brezmejnega.

A tvoj vonj ostaja.
V času
zadnje misli,
ki kot preblisk
prebode drhtečo celico
med kriki samote.


Ni komentarjev: