12. 3. 17

LJUBEZEN POD MESEČEVO SVETLOBO



Sanjam te.
Pod mesečevo svetlobo
s simfonijo pomladi
te vzamem
v svoje dlani,
da od nežne rose drhteča
čutiva utrip
in bližino dotika,
ki vzplapola
v senci sproščujočega
drhtenja.

Dvigniva se
nad šelestečo nirvano
kristalne noči,
v tolmunu ljubezni,
kjer potonejo vse sence,
strahovi,
kjer se izgubijo vsi pajčolani
zaprtih cvetov.

Pobegniva
od vseh zamegljenih utvar,
obrabljenih besed,
ki v ritmu ekstaze
vabijo v svoj svet.
Naj bo le dih
Golega vonja sredi noči,
naj le poljub zdrsi
skozi jutranje sanje
kot tvoj vzdih
mehkobne topline.

Ni komentarjev: