ODSOTNOST

Samo en dih vstran si
pa vendar tako daleč,
kot iluzija vesoljstva,
kot bližina večera
pred katerim je noč
praznih sanj.

V pomladnem brezvetrju
lovim vonj
svojih skuštranih las
in sestavljam
razbitine smeha
s katerim sem delil
vsa naključja
pod orbito Rimske ceste.

Lovim vonj po dlani,
ki so mi dajale utrip
in dih breztežnosti,
ko se je sonce poigravalo
s prepletenostjo telesa in duha.

En sam dih vstran,
s prsti na tipkovnici,
zakopan med papirji
besed minljivosti,
ki v letečem dnevu in večeru
razbija vso lepoto
dvojine,
trga metulju krila
in ugaša odseve neba 
v katerih se je zrcalil
najin odsev.