Ležim.
Z vonjem jesenskega jutra,
v barvah sivke
drhtim
kakor neznanec
v bledi svetlobi.
Oči so izgubljene,
zaznamovane
s tišino,
z zamaknjenostjo
smrtnega pogleda.
Ležim
prisluškujoč tvojim besedam,
ki jih omama temine
ranjene niza
na zmečkan papir
vsakdanjega poželenja.
Utrujen za zidovi
ostajam sam,
kljub najinim željam
po bližini.
Ležim.
Pozabljen od vseh
in od vsega,
kot grenek sad
neizživetih sanj
in spominov.
Diham,
molim
v božajočem vetru
in trepetam
za krinko bolestnega nasmeha.
Ni komentarjev:
Objavite komentar