DVOJINA

                                                                                               tebi, ki te imam rad                                                   

            

Poznaš občutek strahu,                   
tišine, osamljenosti?
Poznaš strah, ki skozi negotovost
jutrišnjega dne
pronica v vsak nov trenutek
bivanja?
Poznaš suženjstvo
svojih misli,
odtujenosti svetu,
človeku?

Poznam!
A ne sedaj, ko si ob meni.
Poznam temino,
ki ščiplje,
sanje s sencami,
ki bolijo.
Da, poznam
rezke brazde
zgubanega čela
od samote.
A ne sedaj, ko si ob meni
Sedaj govorijo oči,
srce, ki bije za dva,
nevidni preplet misli.
Govori nama nebo
v mesečini,
z zvezdnim sijajem
ožarjena Rimska cesta.
Govori nama dvojina.

Dvojina, 
ki daje življenje sanjam,
metulju svobodo,
da osrečuje poglede ljudi,
prižiga luč v temi
na križiščih življenja
izgubljenim popotnikom.
Dvojina
kot pesem,
začetek novega
na pogorišču samote,
kjer se predramijo valovi
hrepenenja,
kjer čas obstane
samo za naju,
tebe in mene.