ODA VEČERU

Tišina večera.

Trenutki, ki jih imam najraje.

Ko se svetloba spaja s temo

in misli prehajajo ena v drugo.

Podarjen čas.

Zase.

Za bogatitev duše,

za potešitev po lakoti tišine

in žeje, ki spregovori

v jeziku svobode;

brez barv,

brez ločevanja na jaz in ti,

brez bogastva in revščine,

brez zamer in užaljenosti

v enem samem jeziku ljubezni.

V jeziku

v katerem ni prostora za egoizem,

brezbrižnost in odtujenost,

zamolčane resnice,

ki prepogosto pribijejo dlani

k sebi, v svoj svet, v svoj jaz.

Tišina večera.

Brez maske na obrazu.

Z utrujenim srcem, a s prgiščem upanja

na obljubljeno jutro,

na vonj kadila po miru,

bližino sočloveka,

v katerem ne bova jaz in ti,

ampak le midva.