16. 6. 16

SPOMIN BO OSTAL

Samo spomin bo ostal
na preplet
mogočnih vrb,
brezčasnih spevov
pod nebom modrine.
Samo spomin
na bližino
neskončnega,
dvojine,
ki bi obogatila
življenje.

Čas
ni prenesel pogleda
do zvezd.
Hrepeneč
sklonjen do tal
tipam
meje večnosti,
ko se otopel
prebujam skozi ples
minljivosti.

Plamen je ugasnil
in z njim dan,
rojevajoč se
v vzdihu pesmi.

Odmaknjen tavam
v neskončnosti
mojega vesolja,
ujet
v brezpotni puščavi
in izgubljen
skozi peščene valove
brezupa,
iščem
poslednji pajčolan
dvojine.

Ni komentarjev: